Ali se otroci in mladostniki zaradi gibanja bolje in lažje učijo?

Gibanje je biološka potreba otroka. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoča, da so otroci in mladostniki vsak dan telesno aktivni od 60 do 90 minut. Vendar pogosto ni tako. Sodoben potrošniško naravnan način življenja ter zabavne elektronske in komunikacijske pridobitve so povzročile pri mladih porazen gibalni primanjkljaj. Otroci presedijo večino svojega časa v virtualnem svetu pred računalniki, računalniškimi tablicami in drugimi »čudesami« sodobnega sveta. Posledice so očitne in se kažejo na mnogo področjih.

Longitudinalna raziskava, ki jo opravlja Fakulteta za šport v Ljubljani v okviru projekta SLOfit, ali športno-vzgojni karton kaže, da imamo v Sloveniji vse več otrok s povečano telesno težo. V zadnjih letih se odstotek teh otrok giblje med 20 in 24 odstotki, zato so otroci v primerjavi z otroki izpred desetletja vse manj telesno sposobni zlasti na področju vzdržljivosti.

Gibalna učinkovitost slovenskih otrok se vztrajno znižuje, povečuje se delež gibalno manj kompetentnih otrok, njihovo število se je v zadnjih dvajsetih letih podvojilo (Strel, Jurak, Strel, Starc, 2016). Otroci, stari 11–13 let, pretečejo danes 600-metrsko razdaljo povprečno 7 do 8 sekund počasneje kot pred 20 leti. Aerobni tek na 600 metrov je eden od pokazateljev funkcionalnih sposobnosti otrok, zlasti krvno-žilnega in dihalnega sistema.

S čezmerno telesno težo in nižjo ravnjo gibalnih sposobnosti je pogosto povezano pešanje zdravja otrok. Telesna nedejavnost, nezdrava prehrana, slaba telesna kondicija neposredno ogrožajo zdravje otrok. Bolezni srca, presnovne bolezni, diabetes tipa 2 so danes resen pediatrični, družbeni in zdravstveni problem slovenskih otok (Škof, 2016).

Zakaj je telesna dejavnost otrok prava izbira? Zato, ker ne krepi samo mišic, srca in pljuč, ampak je to priložnost sodelovanja z drugimi, razvija biološki, intelektualni, psiho-socialni in duševni razvoj, ki temelji na sreči in zadovoljstvu otrok. Gibalno manj uspešni in telesno manj aktivni otroci imajo tudi slabše ocene in nižji učni uspeh kot gibalno sposobnejši in aktivnejši otroci (Strel in sod., 2016).

Že starogrški filozof Aristotel je zapisal: »Nič ne uničuje človeka bolj kot njegova telesna neaktivnost«. Gibalna oz. športna dejavnost oblikuje mladega človeka v ustvarjalnega posameznika z življenjsko pomembnimi vrednotami. Otroci, ki so telesno dejavni, si ustvarjajo pomemben kapital zdravja tudi za obdobje odraslosti. Redna gibalna dejavnost v mladosti spodbuja večjo skrb za zdrav življenjski slog tudi pozneje v življenju (Škof, 2016).

Slika – Upad telesne zmogljivosti otrok in mladine v starosti od 6 do 18 let pri teku na 600 m v zadnjih dveh desetletjih. Pri dalj časa trajajočih gibanjih pri obeh spolih v vseh starostnih obdobjih otrok in mladine beležimo zniževanje njihove zmogljivosti, ki je povezana z družbenimi spremembami in posledično s spremenjenim življenjskim slogom otrok in mladine.

Duševni – intelektualni in gibalni razvoj otroka

V zadnjem obdobju je prišlo do številnih novih spoznanj, ki so povezana z duševnim razvojem otrok. Znanstvena odkritja s področja nevroznanosti, nevrofiziologije, kognitivne psihologije, kineziologije (vede o gibanju) in sodobne pediatrije nam kažejo na nove vidike razvoja otrokovih potencialov. Razvoj človekovih bioloških potencialov je kompleksen in dinamičen proces, ki zahteva sistemsko sodelovanje več dejavnikov, med katerimi imajo odločilno vlogo posameznik, genetika, družina in socialno okolje. Za razvoj možganov je predšolsko obdobje ključno v dinamiki tega procesa. Možgani človeka so plod njegove evolucije, so organ, ki mu omogočajo preživetje (Sperry, 2001). Edina stalnica možganov sta njihovo spreminjanje in prilagajanje danim okoliščinam. Človek je produkt tisočletnega prilagajanja.

Možgani so želatinast organ, skrit pod lobanjo, katerega delovanje je kompleksno in zapleteno, deloma še vedno nepojasnjeno. Povprečni človeški možgani tehtajo 1400 gramov, kar je približno dva odstotka telesne teže. Porabijo pa kar 20 odstotkov vsega kisika, ki je na voljo našemu telesu. Možgani novorojenčka so težki 300 gramov, to je 10 odstotkov njegove telesne teže. Novejše nevroznanstvene raziskave kažejo, da je 50 odstotkov inteligence dedne, preostalo je odvisno od vpliva okolja. V možganih imamo približno 100 milijard živčnih celic (nevronov), vsaka možganska celica ima 10.000 povezav (sinaps) z drugimi možganskimi celicami (Rajović, 2016). Ob rojstvu ima vsak nevron 2.500 sinaps. Živčne celice so povezane v kompleksno mrežo. Nevron je kot drevo. Ko je mlado, je nerazvejano. S starostjo se število vej in vejic povečuje, nekatere odpadejo, zrastejo pa nove. Deblo je telo nevrona, veje so njegovi podaljški. Aksoni in dendriti vzpostavljajo med seboj stike preko sinaps. Nastajanje in izgubljanje sinaps je dinamičen življenjski proces.

Možgani so v stalnem funkcionalnem spreminjanju, so »gradbišče«. S treningom (uporabo) jih krepimo, z netreningom (neuporabo) jih oslabimo. Sinapse – povezave se lahko odebelijo, stanjšajo ali propadejo. Ta fenomen se imenuje »plastičnost možganov«. Nastanek in izginjanje sinaps lahko primerjamo z obrezovanjem drevja. Neuporabne veje obrežemo, druge veje se okrepijo. Drevo ostane zdravo in se dobro razvija in rodi (Bregant, 2016).

Glede na raziskave angleškega nevroznanstvenika Petra Hannona je ključno obdobje intelektualnega razvoja zgodnje otroštvo – od 2. do 5. leta starosti. V predšolskem obdobju se razvije več kot 70 odstotkov sinaps. Raziskave kažejo, da so intelektualne sposobnosti posameznika odvisne ne samo od števila živčnih celic, temveč tudi od števila sinaps (Volpe, 2008). Sinapse se najintenzivneje tvorijo do petega leta (50 %), do sedmega leta (70 %) in do dvanajstega leta starosti (95 %). Razvoj možganov je tako najbolj intenziven v prvih letih življenja, ko se nevroni združujejo v nevronske mreže z medsebojnimi povezavami. V notranjosti možganov ves čas poteka borba za prevlado, v kateri se ustvarjajo nove zveze med aktivnimi nevroni (živčnimi celicami). Neaktivni nevroni odmrejo, neaktivne poti se izgubijo za vedno.

Z aktivnostjo se število povezav med nevroni poveča, kar se odraža v gostoti nevronske mreže.

S katerimi dejavnostmi spodbujamo delovanje in povezovanje nevronov – živčnih celic? Otrokovi možgani so kot zelo vpojna »goba«, ki sprejema različne dražljaje iz okolice. Otrok v zgodnjem otroštvu sprejema informacije kot nedeljivo celoto med sliko, zvokom in predmetom (Rajović, 2016). Ko otrok začne zaznavati okolico, se začnejo vzpostavljati nove povezave med živčnimi celicami. V bolj stimulativnem okolju kot otrok živi, več sinaptičnih povezav bo ustvaril. V prvih letih življenja se razvijejo osnove mišljenja, jezika, vida, sluha, okusa in telesnih spretnosti. Otrok s prvimi ontogenetskimi prirojenimi gibalnimi spretnostmi, kot sta plazenje in lazenje, sprejema mnoge vidne, slušne, tipalne in gibalne dražljaje iz okolice.

Človek se uči vse življenje, vendar se v zgodnjem otroštvu oblikujejo temelji za vse nadaljnje življenjsko učenje. Otrok je raziskovalec!

Spodbudno okolje mu omogoča razvoj sinaps in gostejših nevronskih mrež, ki predstavljajo temelj njegovega poznejšega mentalnega razvoja. Otrok od množice zvokov uporablja le tiste, ki jih sliši v okolju. Najbolj pogost je materin govor kot eden najtežjih umskih izzivov.

Slika – Število sinaps (povezav) med živčnimi celicami (nevroni) se z dejavnostjo povečuje.

Med drugim in tretjim letom otrok že prepoznava barve in simbole. Pozna že znake avtomobilov, znamke čokolad. O pomenu in učinkih zgodnje dejavnosti otrok se lahko prepričamo s proučevanjem nekaterih ljudstev, ki imajo izjemne sposobnosti.

Otroci Eskimov že od petega leta naprej ločijo petnajst odtenkov bele barve, kar je povezano z njihovim opazovanjem ledu in snega. Ljudstvo Maori so izjemno muzikalen narod. Matere otrokom že v nosečnosti in pozneje v otroštvu prepevajo pesmi. Romom sta glasba in ples položena v zibko. V Braziliji otroci že od tretjega leta naprej brcajo žogo, zato velja, da so Brazilci najbolj nogometen narod na svetu.

Pomen telesne dejavnosti otrok

Možgani otrok do sedmega leta starosti so prvenstveno senzorični procesor. Otrok s plazenjem, lazenjem, skakanjem, igro na igrišču, plezanjem po drevesih in raziskovanjem narave sprejema številne informacije.

Te so lahko:

  • taktilne informacije (igra v peskovniku, gnetenje , barvanje, risanje, pisanje, igre z vodo, meti žog in drugih predmetov),
  • vestibularne – ravnotežne informacije (vrtenje, hoja po kamnih, hoja po gredi, guganje, hoja po vrvi),
  • proprioceptivne (hoja, tek, igre z žogo, gumitvist, akrobatika, gimnastika, vaje na trampolinu, plezanje, premagovanje ovir).

Osnovni značilnosti človeka sta vzravnana hoja in govor, ki nas evolucijsko ločita od živali. Človek je sicer zelo nebogljen sesalec. Medtem ko konjiček ali srnica takoj po porodu shodita, potrebuje dojenček leto ali več, da shodi.

Telesna dejavnost ni samo dobra za zdravje, temveč tudi za uspeh v šoli. Če otrok veliko časa preživi sede ali leže, nastane velika možnost nastanka kognitivnih težav. Vsako uro sedenja naj bi otrok nadomestil z dvema urama igranja ali druge telesne dejavnosti (Rajović, 2016). Otrok je raziskovalec, uči se z dejavnostjo.

Najboljša vaja za hojo je hoja, najboljša vaja za tek je tek, najboljša vaja za smučanje je smučanje. Vsakokrat, ko otrok izvede novo dejavnost, se v možganih vzpostavljajo nove povezave. Ko ponavlja že naučeno gibanje, se utrjujejo stare, že vzpostavljene možganske povezave, zato je otrokom treba omogočiti čim več različnih gibalnih dejavnosti, kot so plazenje, plezanje, valjanje, hoja, tek, poskakovanje, lovljenje ravnotežja, vrtenje. Gumitvist je za otroke eden najbolj koristnih pripomočkov za vaje. To so tako imenovana intuitivna gibanja, ki so povezana z igro otrok. Otroci se učijo z igro. Ko se otrok »zatopi« v igro, se v možganih vzpostavljajo številne asociativne povezave med nevroni. To stanje možganov imenujemo stanje REM, ko se informacije urejajo, utrjujejo in umeščajo v pravilne dele spomina.

Gibanja v obliki igre sprožajo v možganih posebne snovi – opioidi. Najbolj znan je oksitocin ali hormon sreče, ki daje otroku občutek ugodja in zadovoljstva. Ljubeče in prijetno okolje lahko razvija optimalen dopaminski sistem, ki nam omogoča, da smo radovedni in kreativni.

Starši pogosto delajo napake tudi zaradi nevednosti ali strahu, da se bo otrok pri igri poškodoval. Otroka starši preveč ščitijo, zato otrok nima dovolj spodbud, ni dovolj aktiven in ne pridobiva dovolj novih izkušenj, ki so nujno potrebne za njegov mentalni razvoj. Pustimo otroka, da se igra v blatu, pesku ali vodi. Tudi umaže naj se! Starši imajo pri razvoju otrokovih sposobnosti največjo vlogo in odgovornost. Z otrokom preživijo največ časa in z otrokom so najbolj povezani. Več kot bodo deležni gibalnih spodbud od staršev, gostejše bodo nevronske mreže.

Neaktivnost povzroča redke povezave med nevroni, v možganski strukturi nastajajo vrzeli. V posameznih predelih so specializirani centri za določene funkcije (govor, fina motorika – grafomotorika, ravnotežje, senzomotorika). Glede na to, v katerem predelu možganov se pojavljajo vrzeli, lahko v šolskem obdobju nastopijo učne težave, disleksija, govorne pomanjkljivosti, težave z branjem, pomanjkanje koncentracije in gibalne nekompetentnosti.

Glede na nekatere raziskave ima približno 50 odstotkov otrok težave s fino motoriko – grafomotoriko. Znaki razvitosti v tej sposobnosti so pisanje, risanje in ročno oblikovanje. Zato omogočimo otrokom informacijsko čim bolj bogato okolje. Ali je tako okolje danes šola, v kateri preživijo otroci več kot tretjino svojega aktivnega časa? »Šole nimam rad, jo celo sovražim!« je pogost odgovor otrok in mladostnikov. Že slavni humanist, pedagog in filozof Jan Amos Komensky je zapisal: »Šola mora biti igra«. Ali je res tako? Otroci v šolskem okolju pogosto doživljajo akutni stres. Zapomniti si morajo veliko podatkov, jih ponavljati in jih na koncu tudi pokazati. To je reproduktivni način učenja, ki je v popolnem nasprotju s funkcionalnim delovanjem možganov. Naši možgani delujejo na principu asociacij, primerjav in slikovnega pomnjenja. Temu je naša šola začela slediti šele zadnji čas s tako imenovanim interaktivnim poukom. Asociativno učenje zagotavlja funkcionalno znanje oziroma funkcionalno pismenost, ki je pomembna za učinkovito razumevanje besedil, za uporabo pridobljenih informacij v vsakdanjem življenju, prepoznavanju bistvenih zakonitosti in smiselnosti zaključkov.

Slovenski učenci so po rezultatih mednarodnih testov funkcionalnega znanja PISA na drugi polovici lestvice uspešnosti otrok v svetu v tej sposobnosti, kar nas lahko močno skrbi. Zelo uspešni v funkcionalni pismenosti so učenci Finske, Švedske, Japonske, Taivana, Južne Koreje, Kitajske in nekaterih drugih azijskih držav, pri katerih šolske strategije pouka temeljijo na povezovanju različnih vsebin, na spodbujanju ustvarjalnega, asociativnega in problemskega učenja ter mišljenja. Učinkoviti razvoj možganskih potencialov naroda bo odločal o prihodnji perspektivi naroda (Dryden, 2001). Samo asociativno učenje ustvarja nove možganske povezave in s tem ustvarjalne ter uspešne posameznike.

Kaj nam prinaša sodobno življenje? Otroci preživijo vse več časa pred televizorji, računalniki, tablicami in drugimi elektronskimi ter komunikacijskimi napravami. Njihov svet komunikacije ni več realen, njihov svet je umeten – virtualen. Tudi to že ima svoje posledice. Nemški raziskovalec Manfred Spitzer v svoji knjigi govori o tako imenovani »digitalni demenci« mladih, ki je posledica sodobnih vizualnih in komunikacijskih tehnologij. Ko otrok gleda v zaslon, zaznava sliko enodimenzionalno – ploskovno, s tem pa ne aktivira dinamične akomodacije – prilagoditve vida. To pomeni, da ne razvija ravnotežja, oči ne sledijo premikajočim se predmetom, otrok ne spremlja predmeta, ki se mu približuje ali oddaljuje. S tem oko ne pošilja pravih podob zunanjega sveta v vidni center, ki se nahaja v zadnjem delu možganov. Zaradi neprilagojenega vida lahko nastanejo tudi težave pri branju in pisanju, posledično tudi v komunikaciji in na govornem področju.

Hoja, tek, skakanje, plezanje, vrtenje, žoganje, vožnja s kolesom in druge dinamične vaje ohranjajo možgane v aktivnem stanju, saj morajo ves čas vzpostavljati ravnotežje. Otroci premalo hodijo, tečejo in se gibljejo v naravnem okolju. Danes več skoraj noben otrok ne hodi bos, čeprav bosonoga hoja in bosonogi tek po travi ali mivki najbolj učinkovito razvijata pravilen stopalni lok. Otrok pri petih letih lahko prehodi štiri ali več kilometrov na dan. Po nekaterih podatkih ima danes kar 70 odstotkov otrok plosko stopalo ali nagnjenost k ploskemu stopalu. Pred 50 leti je bilo le 15 odstotkov otrok s ploskimi stopali (Rajović, 2016). To je zanesljivo posledica pomanjkanja najbolj naravnih načinov gibanja, kot sta hoja in tek, ter neprilagojenost obuval.

Zaključek

Razvoj miselnega in gibalnega potenciala otrok je dinamičen proces, ki je povezan s številnimi dejavniki, med katerimi imajo odločilno vlogo družina, predšolske ustanove, šola in stimulativno družbeno okolje. Tehnološki napredek in razvoj sodobnih znanosti nam omogočata boljše razumevanje mentalnega in psihofizičnega razvoja otrok. Zgodnje otroštvo je eno najbolj kritičnih obdobij otrokovega razvoja. V predšolskem obdobju se razvije kar 70 odstotkov možganskih povezav, kar tvori ogrodje in okvir za poznejše otrokove sposobnosti ter lastnosti. Gibalno stimulativno in pestro okolje nedvomno pomembno vpliva na intelektualne funkcije otrok.

Viri in literatura:

  • Bregant, T. (2010). Razvoj možganov. Proteus 73 (4), 168–174.
  • Bregant, T. (2016). Razvoj in vzgoja otroka z vidika nevroznanosti.
  • http://familylab.si/razvoj-in-vzgoja-otroka-z vidika-nevroznanosti/
  • Rajović, R. (2016). Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka. Mladinska knjiga, Ljubljana.
  • Strel, J., Jurak, G., Strel, J., Starc, G. (2016). Telesni fitnes v funkciji zdravja. Zdravje in šport, Ljubljana.
  • Spitzer, M. (2016). Digitalna demenca. Mohorjeva družba, Ljubljana.
  • Škof, B., s sodelavci (2016). Šport po meri otrok in mladostnikov. Fakulteta za šport, Ljubljana.
  • Volpe, J. ( 2008). Neurology of the newborn. Philadelphia: Saunders Elsevier.

 

Avtor: prof. dr. Milan Čoh, redni profesor in raziskovalec na ljubljanski Fakulteti za šport ter vodja Laboratorija za gibalni nadzor

©2020 TRIMINUTE © 

Založba Forum Media, založniška dejavnost d.o.o.
Prešernova ulica 1 | 2000 Maribor | E-pošta: info@zfm.si | Telefon: 02 250 18 00

A FORUM MEDIA GROUP COMPANY

CONTACT US

We're not around right now. But you can send us an email and we'll get back to you, asap.

Sending

Log in with your credentials

or    

Forgot your details?

Create Account